Sodnika trije liki: Jupiter, Heraklej, Hermes
To, da nimamo nobenega naveznega lika sodnika in nobene enopomenske opredelitve tega poklica, izhaja danes precej manj iz odsotnosti ozirov kot iz njihovega preobilja. Preobilje ozirov je seveda znak ponovoveštva. Kaj naj vendar pravnik in posebej še sodnik nadene nase, da bo oblačilo ustrezalo štev...
שמור ב:
| הוצא לאור ב: | URI:https://journals.openedition.org/revus, |
|---|---|
| מחבר ראשי: | |
| פורמט: | Article ou chapitre numérique |
| שפה: | Slovenian |
| יצא לאור: |
Revus
2012
|
| נושאים: | |
| גישה מקוונת: | Accès Université d'Orléans et IFPM Accès Université d'Orléans et IFPM |
| סיכום: | To, da nimamo nobenega naveznega lika sodnika in nobene enopomenske opredelitve tega poklica, izhaja danes precej manj iz odsotnosti ozirov kot iz njihovega preobilja. Preobilje ozirov je seveda znak ponovoveštva. Kaj naj vendar pravnik in posebej še sodnik nadene nase, da bo oblačilo ustrezalo številnim vlogam, ki jih od njega zahtevamo? – Akademik Ost začne razpravo z obuditvijo dveh skrajnjih likov pravnosti – Jupitra in Herakleja – da bi med njima izrisal Hermesa, ki s svojo zapletenostjo lahko nakaže pot pri opravljanju zahtevnih sodniških nalog.Jupiter pomeni klasični (celinski) lik modela prava s (transcedentnim in Svetim) zakonodajalcem in njegovim abstraktnim ter splošnim Zakonikom; s pravnim in političnim monizmom; z izpeljano in premočrtno racionalnostjo, izhajajočo iz vrha piramide in prežemajočo stopnjevito hierarhijo večidel zapovedujočih norm; s časnostjo, usmerjeno v obvladljivo prihodnost.Heraklej, na drugi strani, je zrcalna podoba zgornjega modela pravnosti. V lijak (Heraklej prenaša svet na svojih iztegnjenih rokah) je prezrcaljena že sama normativna piramida. Zdaj torišče oblasti ni več pri zakonodajalcu, ampak pri sodniku. Pravo se ne nahaja v zakonu, ampak v vsaki posamični in konkretni sodniški odločitvi. Pravni monizem se izgubi v pomnoževanju odločitev v posameznih primerih; politični monizem v razpršitvi odločujočih (sodnih) oblasti. Izpeljevana racionalnost iz pravil na dejstva je nadomeščena z napeljevalno racionalnostjo – iz dejstev na pravila. Praktična izvršljivost ima prednost pred logično notranjo skladnostjo. Čas pa je v tej podobi strgan in sporadičen.Ti dve podobi prava sta od resničnosti precej oddaljeni. Kljub temu pa bi bilo podcenjevanje učinkovitosti tovrstnih predstav velika napaka. Zato se obe podobi raje mehča in prilagaja, kot da bi se ju izganjalo iz učbenikov in iz domišljije. Jupiter se rado slika kot družbeno občutljivega zakonodajalca v dialogu s svojim ljudstvom; Heraklej pa kakor da bi se odtrgal od svoje človeške narave in se dvignil na raven neke višje racionalnosti in odgovornosti. A kaj ni čas, da bi se zapletenost prava mislila iz nje same, ne pa kot dodatek in zapletanje preprostih modelov?To skuša Ost doseči v tej razpravi z likom Hermesa. Vztrajajoč na mnoštvu pravnih vlog in mnogovrstnosti igralcev igre prava avtor utrdi, zakaj je pravo bolj ustrezno misliti kot neprestano kroženje pomena, in ne kot razpravljanje o resničnosti. Namesto z monizmom ali razpršenostjo je ponovoveško pravo oznamovano s prepletenim pluralizmom. Dvočleni absolutizem (veljavno/neveljavno, dovoljeno/prepovedano) se umika relativizmu in stopnjevitosti. Namesto premočrtnosti imamo ne začarano krožnost, ampak plodovito vztrajno ponavljanje. Namesto zapiranja diskurza in njegovega determinizma Hermes udejanja nadzorovano ustvarjalnost korenito hermenevtičnega pravnega razpravljanja. S tem odpira pot k teoriji raznovrstnega prava, k teoriji prava kot kroženja pomena, k igralni teoriji prava. Hermes je pač veliki sporočevalec, božji sel in sam bog trgovnih menjav. Kot tak pa je najznačilnejši lik v ponovoveškem omrežju prava. |
|---|