Položaj ustavnih sodišč po vključitvi v Evropsko unijo
Zaradi izkušenj iz politično negotovih časov ustave weimarske republike, ki je propadla z demokratičnimi sredstvi, je zvezna republika zasnovana na temeljni ideji o določitvi močne ustavne omejitve političnega procesa. Med evropsko integracijo je zvezno ustavno sodišče že večkrat odločalo o skladnos...
保存先:
| 出版年: | URI:https://journals.openedition.org/revus, |
|---|---|
| 第一著者: | |
| フォーマット: | Article ou chapitre numérique |
| 言語: | Slovenian |
| 出版事項: |
Revus
2013
|
| 主題: | |
| オンライン･アクセス: | Accès Université d'Orléans et IFPM Accès Université d'Orléans et IFPM |
| 要約: | Zaradi izkušenj iz politično negotovih časov ustave weimarske republike, ki je propadla z demokratičnimi sredstvi, je zvezna republika zasnovana na temeljni ideji o določitvi močne ustavne omejitve političnega procesa. Med evropsko integracijo je zvezno ustavno sodišče že večkrat odločalo o skladnosti prava Skupnosti z nemško ustavo. S tem je sodišče prepoznalo predvsem dve meji integracije (Integrationsschranken) in ju postavilo v središče svojih odločb: najprej gre za vprašanje učinkovitega zagotavljanja osebnostnih temeljnih pravic proti dejanjem institucij Skupnosti, v drugi vrsti pa za vprašanje demokratične legitimacije zakonodaje Evropske unije. Avtor v članku predstavi ustrezne ustavne določbe ter v nadaljevanju vodilne odločbe zveznega ustavnega sodišča, in sicer: odločbo z leta 1967 (BVerfGE 22, 293 et sub.); odločbo znano pod imenom Solange I z leta 1974 (BVerfGE 37, 271 et sub.); odločbo v zadevi Solange II z leta 1986 (BVerfGE 73, 339 ff); odločbo v zadevi Maastricht (BVerfGE 89, 155 ff); ter odločitev v zadevi BVerfGE 102, 147 ff. »predpisi o trgu z bananami« z leta 2000. Izhajajoč iz odločitve v zadevi Maastricht, lahko kooperativen odnos med zveznim ustavnim sodiščem in SES povzamemo na dveh ravneh. Uveljavitev primarnega prava Skupnosti je predmet vsakokratne zakonske potrditve (Zustimmungsgesetz) neposrednega in primarnega ustavnega nadzora s strani zveznega ustavnega sodišča. Nadzorna pristojnost SES pa prevladuje v obsegu, v katerem je predmet razlage sekundarno pravo Skupnosti, saj lahko le ta zagotovi enotno pravno razlago na celotnem ozemlju Skupnosti. Če razlaga sekundarnega prava Skupnosti s strani SES posega v varstvo temeljnih pravic – kot mora to zelo podrobno utemeljiti ustavni pritožnik – ki jih ni najti na ravni Skupnosti, potem zvezno ustavno sodišče posledično ohranja – teoretično – svojo nadzorno pristojnost. Enako velja tudi v primerih, v katerih – kljub temeljnim pravicam, ki jih priznava Skupnost – poseganje krši obstoj temeljih pravic, ki so ustavno zagotovljene. Na koncu avtor razpravlja o dolžnosti predložitve vprašanja v predhodno odločanje v skladu z 234. členom Pogodbe o Evropske skupnosti (prej 177. člen), ki zavezuje vsa nacionalna sodišče, torej tudi zvezno ustavno sodišče. |
|---|